(...) Vu plahticam vašim božje dete spi, / na piriku, terpuca ni vrag ne gledi. (...) M. Krleža
Vsa slava negdašnja v zemli zagnile,
Je l’ bil si trputec il’ krizantema,
Drveni sanduk, podstava od svile,
I kosti tvoje. Samo TEBE nema.
Starost te stiha polegne na cestu,
Sveču ti spuhne i srce zastavi,
Na žoto se vsahneš, zvehneš na mestu,
Gruda te zeme, med črve pospravi.
Zabadava tvoja škrinja je žmefka,
Cekin ne vredi za kupiti vreme,
Se kaj ostane je: Zemla ti lefka!
Sprhne ti koren i zatre se seme.
Nikaj vu zemlu ne zemeš ze sobom,
Nad tobom črn kosec brazdu zaore,
Od tebe samo ostane pod grobom
Od čega se prah napraviti more.
Račune zbrajaju črni notari,
Prek imetka su ti crtu prevlekli,
Srečno ti bilo, za blago ne mari,
Se budu, dok dideš, pesi razvlekli.
Vrediš taman kolko ime ti vredi,
I zlatno pero za tvojim škrlakom,
Kaj živ si delal, to vrednost odredi,
Vrediš če ostal si v spomenku sakom.
(A. Horvat, 2019.)
